Gradaščica

Gradaščica je hudourniška reka, ki s sotočjem potokov Mala voda in Božna nastane v Polhovem Gradcu. Pri Vrhovcih se vanjo izliva potok Horjulščica. Nedaleč od Gradu Bokalce se Gradaščica pri bokalškem jezu razcepi na umetni rečni krak, imenovan Mestna Gradaščica in Mali graben, ki je bil v preteklosti reguliran zaradi pogostega poplavljanja ljubljanskega mestnega predela Vič. Manjši del vodne mase je speljan po Mestni Gradaščici, ki je od Vrhovcev pa do izliva v Ljubljanico (Krakovo) urejen v betonsko oblikovano strugo. V mestnem predelu Vič se vanjo izliva še potok Glinščica. Pred Trnovsko cerkvijo je preko struge speljan Trnovski most, eden redkih v Evropi, na katerem raste drevje.

gradascica

Porečje Gradaščice se razprostira na območju prehoda iz dinarskega v alpski svet. Povirni del tvori izredno razgibano hribovje Polhograjskih dolomitov, ki je razbrazdano sm številnimi grapami in dolinami. Veliko razbrazdanost gre pripisati predvsem večjim vodnatosti tega območja, ki je precej višja kot v drugih delih širšega vodnega območja. Zaradi specifične orografske lege so zelo pogosti izredno močni nalivi, ki povzročajo visoke vodne odtoke. Zgornji del porečja ima izrazito pahljačasto obliko. Velikost porečja Gradaščice je 154,3 km2. Njegova meja poteka na severu po osrednjem grebenu Polhograjskega hribovja, ki se vije od Ljubljane (Šentvida) prek Toškega Čela (590 m. n. m), Svete Katarine, Grmade (898 m. n. m) in Toš a (1021 m. n. m) do Pasje ravni (1029 m. n. m). Tu meja zavije proti jugu in se prek grebenov Sivke (934 m.n.m), Gabrovca (841 m. n. m), Špika (851 m. n. m) in Kov ka (789 m. n. m) spusti na južni hrbet Polhograjskega hribovja, ki poteka med dolino Horjulšice in Ljubljanskim barjem. Reka Gradašica dobi svoje ime ob združitvi dveh glavnih povirnih krakov, Božne in Male vode pri Polhovem Gradcu. Božna, levi povirni krak, odmaka severni del zgornjega dela porečja, Mala voda pa se steka iz ozke doline med Butajnovo in Šentjoštom.

gradascica3

Drugi pomembnejši pritoki, ki se stekajo v dolino Gradašice med Polhovim Gradcem in Dobrovo, so še Prošca, Belica in Žerovnikov potok. Vsi pritoki, vključno s povirnima krakoma, so hudourniki. Padec doline je med Polhovim Gradcem in Dobrovo precej velik (približno 4,5 ‰), zato se visoke vode kljub poplavam ne zadržujejo. Na poplavnih območjih pa se pojavljajo sorazmerno močni tokovi. Največji pritok Gradaščice je Horjulščica, ki izvira v hribovju pod Šentjoštom. V Gradaščico se izliva tik nad zahodno Ljubljansko obvoznico pri Kozarjah. Zaradi drugačne oblikovanosti porečja in razširjene doline pri Horjulu je v primerjavi z Gradaščico manj hudourna. Pod Dobrovo tečeta do združitve oba vodotoka po skupni razširjeni dolini. Celotno obmoje doline med Horjulšico in Gradašico je poplavno in tvori naravni zadrževalnik visokih voda. Na Bokalškem jezu se Gradašica razdeli v dva vodotoka, in sicer v Mestno Gradašico in Mali graben, ki teče nato mimo Kozarij, Dolgega mostu in Viča ob barjanskem obrobju do Ljubljanice, v katero se izliva tik nad Špico. Mestna Gradašica je kot umetni kanal speljana skozi Vrhovce, zahodni del Viča in Trnovo. Pri križišu Koprske z Jamovo cesto se v Mestno Gradašico izliva Glinšica in nato tečeta skupaj do Ljubljanice.Gre torej za pretežno urbano področje s specifinimi hidrološkimi razmerami. Vodotoki na tem območju so bili podvrženi intenzivnim regulacijskim posegom, s katerimi pa poplavna ogroženost obdajajočih urbanih površin ni bila odpravljena.

gradascica2

Poplavno območje Gradaščice

Gradaščica ima najvišji vodostaj v hladni polovici leta, takrat lahko tudi poplavlja. Večino svojih voda zajema na območju Polhograjskih Dolomitov, kjer v 12. do 24. urah lahko pade tudi do 300 mm padavin. Reka se začne lahko razlivati v bližini naselja Dvor pri Polhovem Gradcu, poplave pa lahko najbolj prizadanejo ljubljansko mestno četrt Vič. Gradaščica je imela v začetku 20. stoletja na področju Viča več meandrov (segali so skoraj do Tržaške ceste), ki pa so bili zaradi poplavnosti reke regulirani. Že leta 1927 je mestna občina Ljubljana uredila ustje Gradaščice v Ljubljanico. Napravila je betonske zidove na obeh bregovih in tik pred izlivom postavila jez za »trnovsko vodno silo«, turbino, ki jo je uporabljal industrijalec Zalokar.[4] Ena največjih poplav tega predela je bila leta 1926 in je bila tudi povod za regulacijo Malega grabna. Od sotočja s potokom Glinščica pa do izliva v Ljubljanico je bila kasneje struga Mestne Gradaščice močno poglobljena in utrjena z betonskim dnom. Gradaščico je uredil glavni odbor za obdelovanje barja s prispevki MOL in drugih vodnih interesentov v dveh presledkih. V letih 1928/29 se je v delu Vič-Kolezija s prekopi in zasipi usmerila voda po najkrajši poti od glinškega mlina do Kolezije. Urbanistični načrt je vključeval tudi urejena zelena nabrežja, ki bi služila kot sprehajališča ljubljančanov. Leta 1931 je bila urejena še ostala struga Gradaščice od Kolezije do izliva. Na področjih, ki so bila v začetku 20. stoletja manj poseljena in niso bila neposredno povezana z mestom, struga ni bila regulirana in poglobljena. Po širitvi mesta so ta območja še vedno ostala poplavna. Med največje novodobne poplave sodi poplava mestne četrti Vič z dne 18. in 19. septembra leta 2010 in poplave 22. oktobra leta 2014

Vir: